»Vse se dogaja v pisanju. Vse, kar smo skrili, lahko najdemo v pisanju. Jaz niti ne skrivam prav veliko, nenehno govorim tudi to, česar drugi morda ne bi. Tisto, o čemer se molči.«

»Veliko je pesnikov, ki imajo dovolj poguma, da se zazrejo v prepad, a zelo malo je tistih, ki imajo dovolj poguma, da se soočijo s srečo in pišejo o njej, in to je tisto, česar sem si želel biti sposoben v svojem pisanju.«

»Vse, ali pa vsaj ogromno tega, kar sem napisal nekje od 18. do 25., mogoče celo do 30. leta, je preobteženo, preambiciozno v napačnem smislu.«

»Izgubljati čas, to je moj poklic, / in je čar v tem, da izgubiš, kar ni tvoje.«

»Pa se mi je porodila misel, zakaj ne bi ustvaril nečesa v detektivskem žanru, kar sem si že dolgo želel.«

»Zdaj sem v sedemdesetih letih, ne vem, koliko romanov bom lahko še napisal. Zato sem bil trdno prepričan, da moram to zgodbo napisati z ljubeznijo in si vzeti na pretek časa, da jo dokončam.«

»Knjiga ni sponzorirana od nikogar, zato sem lahko v njej povedala vse, kar mi je ležalo na duši.«

»V vojnem poročevalstvu ne doma ne v tujini že desetletja ni nič glamuroznega, in to še zdaleč ni ugleden poklic.«

»Kje je tu smisel življenja? ... Moje bistvo se ne izraža ne z besedami ne z mislijo … Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?! ... Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …«